Medobčinska lokalna akcijska skupina za preprečevanje zasvojenosti na področju občin Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž, ki je 11. novembra praznovala 20 let svojega delovanja, zraven tradicionalnih preventivnih projektov, kot so Mali raziskovalec, Otroški počitniški tabor na Treh kraljih in Raziskovalni tabor, vsako leto, meseca novembra, organizira dogodek, namenjen različnim ciljnim skupinam.
V letošnjem letu smo se odločili v našo sredino povabiti Miha Kramlija, psihoterapevta in vodjo Klinike za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti v Novi Gorici ter tako skupaj z RKS OZ Ormož organizirali predavanje na temo zasvojenosti z novimi tehnologijami. Naši gostitelji so bili strokovni delavci OŠ Velika Nedelja, kjer je bila šolska jedilnica skoraj premajhna za vse, ki se jim zdi obravnavana tematika še kako aktualna.
"Najprej moram poudariti, da z virtualnim, ki podpira realno, ni nič narobe", je svoje predavanje pričel Miha Kramli. "Nova tehnologija ni grožnja, ni nekaj negativnega. Virtualno, ki podpira realno, je treba raziskovati, nadgraditi, saj lahko deluje tam, kjer človeška roka ne more. Nova tehnologija nam omogoča čudovit napredek in tega se lahko veselimo. Nevarnost se pojavi, ko človek v virtualnem išče in dobi prav to, česar mu v realnem življenju manjka – to, kar bi sicer lahko z nekaj
truda najbrž dobil, vendar je lažje iti v virtualno in tam prevzeti vlogo junaka. In z vsakim obiskom virtualnega sveta se bolj oddaljuje od resničnosti."
Predavatelj je opozoril, da nove tehnologije segajo prav do najmlajših: "Ko otrok na elektronski igrački pritisne gumb, zamuka krava. Nato pritisne na drug gumb in zakikirika petelin. Vsi ti zvoki so intenzivni in zraven njih se pojavijo tudi intenzivne barve. Če otrok na tovrstnih napravah preživi štiri ure na dan, se njegovi možgani prilagodijo na intenzivnost njihovih zvokov in barv. Ko tega otroka odpeljemo v naravo, postane nestrpen, zdolgočasen in hoče nazaj domov. Narava tako izgublja
vpliv oblikovanja, navdihovanja, sprostitve in terapevtskega učinka. Narava otroku postane siva cona. Ko otroci pritiskajo na gumbe in konzumirajo intenzivne barve ter zvoke, se osredotočajo na to, kar se vidi in sliši. S tem se mladim ljudem oteži, včasih celo onemogoči abstraktni način razmišljanja in postavitev avtonomne vesti. Včasih so otrokom zvečer brali pravljice, veliko se je pelo in pogovarjalo in takrat so v možganih nastali zametki za razumevanje, da v življenju obstajajo stvari,
ki jih ne vidimo in ne slišimo – torej stvari, ki nas presegajo. Z razmišljanjem, domišljijo, ustvarjanjem in branjem nastaja notranji kompas, ki mu v stroki pravimo avtonomna vest. Ljudje brez avtonomne vesti in sposobnosti abstraktnega razmišljanja pa delajo prav to, kar jim narekuje kapital. Ravnajo se po tem, kar je trend. Danes v enem dnevu dobimo toliko podatkov, kolikor smo jih prej dobili v dveh letih. Ker možgani tega seveda ne morejo sprocesirati, so naredili varovalko – predelajo
zgolj tiste podatke, ki so lahki, lagodni in prijetni. Tiste podatke, ki od nas zahtevajo neke ambicije in cilje, pa dajejo v ozadje".
Predavatelj je razložil, da pri zasvojenostih z novimi tehnologijami ločimo štiri stopnje:če svojemu otroku rečemo, naj pride na kosilo in otrok pride takoj, poje, se pri mizi pogovarja in ne hiti nazaj za zaslon, temu pravimo vzorec. Če otroku rečemo, naj pride na kosilo, le-ta pa se dolgo časa obotavlja, je med kosilom ves nervozen, hrano hitro zmeče vase in takoj pohiti nazaj – temu pravimo navada. Ko se otrok želi kosilu odpovedati zaradi potrebe po virtualnem in mu moramo groziti z
izklopom interneta ali zaplembo računalnika, pridemo do tretje stopnje, ki ji pravimo prisilno vedenje. V tej točki otrok ne more več samoiniciativno opravljati vsakodnevnih opravil, temveč se jih loti zgolj ob grožnji, ob zunanjemu pritisku, kar pomeni, da nima lastnih kapacitet, s katerimi bi prekinil igranje. In potem je tukaj še četrta stopnja, v kateri morajo starši svoje otroke od računalnikov ali telefonov odstraniti prisilno, otroci pa se na to odzivajo agresivno, celo s fizičnim
obračunavanjem.
Miha Kramli ugotavlja, da več kot polovica otrok prosti čas preživlja v virtualnem svetu. Ena od splošnih varovalk, da bi preprečili zasvojenost z novimi tehnologijami je ta, da osnovnošolec ne bi smel biti lastnik pametnega telefona, tablice ali računalnika, lahko pa jih uporablja. Že s tem, da starši onemogočijo lastništvo pametnega telefona, vendar mu vseeno dovolijo uporabo s prostorsko in časovno omejitvijo, dosežejo veliko. Nekateri otroci so seveda osebnostno dovolj dorasli za novo
tehnologijo, vendar se moramo prepričati, da je otrok dozorel, preden postane lastnik naprave.