Na podlagi 11. člena Zakona o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (UL RS, št. 56/15) je bil 5. junija 2017 sprejet novi Pravilnik o opredelitvi v zvezi z darovanjem delov človeškega telesa (UL RS, št. 29/2017), ki pri sprejemu izjav o opredelitvi prinaša nekatere novosti. Pravilnik je nadomestil dosedaj veljavna Navodila o postopkih in dejavnostih na področju pridobivanja darovalcev delov človeškega telesa zaradi presaditve (2003).

Novosti: odslej se lahko osebe na obrazcu za opredlitev opredelijo bodisi ZA darovanje bodisi PROTI darovnaju delov človeškega telesa zaradi zdravljenja.

Pravilnik med drugim prinaša še eno pomembno novost, in sicer možnost elektronske opredelitve z elektronskim podpisom (s kvalificiranim digitalnim potrdilom), ki je zdaj na voljo.

Navodila za e-opredelitev so pripeta.

https://www.rks.si/f/docs/Darovanje_organov/OBRAZEC_ZA_OPREDELITEV.pdf

https://www.rks.si/f/docs/Darovanje_organov/OBRAZEC_ZA_PREKLIC.pdf

https://www.rks.si/f/docs/Darovanje_organov/E-opredelitev---navodila.pdf

Zdravljenje s presajanjem organov in tkiv je po svetu vedno bolj uveljavljena metoda zdravljenja najhujših bolezni. Prva presaditev ledvice živega darovalca je bila v Sloveniji izpeljana 1970, leta 1986 pa prva presaditev ledvice umrlega darovalca. Leta 1989 so v Sloveniji prvič presadili kostni mozeg, 1990 srce, 1995 jetra in 2003 pljuča.

Opredelitev za darovanje organov in tkiv je najvišja oblika etične zavesti posameznika in najvišja oblika solidarnosti s sočlovekom. Z opredelitvijo za darovanje v času življenja lahko posameznik postane darovalec organov in tkiv po smrti.
Z darovanjem in presaditvijo organa ali tkiva pomagamo bolniku ohraniti življenje ali pa mu zagotovimo, da bo njegovo življenje bolj kakovostno.

Katere organe in tkiva presajamo v Sloveniji?
V Sloveniji presajamo srce, ledvico, jetra, pljuča in tkiva, kot so kostni mozeg, roženica, kosti, koža.

Kdo lahko postane darovalec po svoji smrti?
Darovalec lahko postane vsakdo, ki ni nosilec bakterijske ali virusne okužbe in nima malignega obolenja, ki bi se lahko preneslo na prejemnika. Za darovanje organov in tkiv po svoji smrti se lahko odloči tudi mladoletna oseba po dopolnjenem 15.letu starosti.

Ali je potreba po darovanju organov in tkiv velika?
Potrebe po organih in tkivih so tako v svetu kot pri nas velike. Število čakajočih na organ ali tkivo je povsod večje kot število pridobljenih organov oz. tkiv.

Ali je starost omejitev za posmrtno darovanje organov in tkiv?
Zakon dovoljuje vpis opredelitve pri osebah, starejših od 15 let, starostne omejitve navzgor pa ni. Pri večini organov/tkiv gre predvsem za njihovo biološko ohranjenost, ne pa za starost darovalca.

Kako lahko za časa življenja svojo opredelitev za darovanje organov/tkiv po smrti zapišemo na kartico zdravstvenega zavarovanja (KZZ)?

Od 29. marca 2004 ima vsakdo, ki želi po svoji smrti darovati za namen zdravljenja, možnost, da svojo odločitev uradno zabeleži. Pri pooblaščeni osebi na prijavnih mestih izpolni posebno izjavo, pooblaščena oseba preveri identiteto darovalca in jo s podpisom potrdi. Izjavo pošlje v priporočeni pošiljki na Slovenija-transplant (ST).

Na  ST podatek iz izjave vpišejo v elektronsko bazo podatkov zdravstvenega zavarovanja. Tiskano izjavo arhivirajo.

Podatki o opredelitvi za darovanje so posebej zaščiteni. Dostop je omogočen le zdravnikom s posebnim pooblastilom na profesionalni kartici in to šele po smrti osebe. Od novembra 2018 lahko svojo opredelitev izrazite tudi elektronsko.

Darovanje krvi je preprosto, nesebično dejanje za reševanje življenj, saj je kri vir življenja. Ne samo, ko teče po našem krvnem obtoku. Tudi ko se huje poškodujemo, ko izgubimo nekaj svoje krvi ali denimo ko potrebujemo operativne zdravstvene posege, je za zdravljenje potrebna nova, darovana kri. Brez transfuzije krvi veliko področij sodobne medicine sploh ne bi bilo mogočih. Brez nje bi marsikatero življenje ugasnilo. Zato je krvodajalstvo dandanes tako pomembno. Vir: https://www.rks.si/sl/Predstavitve/

Vabljeni k ogledu posnetka v spodnji povezavi.

https://www.youtube.com/watch?v=qpCogX4BWq4

Na naslednji povezavi si lahko ogledate, kako poteka postopek odvzema krvi.

https://www.youtube.com/watch?v=jLNTQKXzh0k&feature=emb_imp_woyt

Kri lahko daruje vsak, ki:

• je dobrega zdravja,
• med 18 in 65 let starosti,
• tehta vsaj 50 kg,
• zadnje mesece ni imel večje operacije,
• v zadnjem letu ni prejel transfuzije,
• moški, ki vsaj tri mesece ni daroval krvi,
• ženska, ki vsaj štiri mesece ni darovala krvi in v zadnjem letu ni bila noseča.

Krvi ne morejo darovati vsi, ki:

• imajo hujša obolenja srca,
• imajo ali so imeli maligne (rakave) bolezni,
• sodijo v rizično skupino za prenos bolezni,
• imajo sladkorno bolezen, ki jo uravnavajo z insulinom,
• prebolevajo ali so v zadnjih 14- ih dneh prebolevali akutni infekt.

Nasveti pred odvzemom krvi:
Počutiti se morate zdravi!
Pred obrokom lahko pojeste lahek nemasten obrok, npr. kruh z marmelado, čaj, sok ali kavo. Na krvodajalsko akcijo NE PRIHAJAJTE TEŠČI!

Vir: http://www.ztm.si

Postopek odvzema krvi

Odziv na vabilo
Pripravljenosti za darovanje krvi sledi odziv na vabilo na krvodajalsko akcijo, ki lahko poteka na transfuzijskih oddelkih v splošnih bolnišnicah ali na terenskih krvodajalskih akcijah, ki se odvijajo v osnovnih, srednjih šolah, kulturnih ter gasilskih domovih.http://www.daruj-kri.si

Sprejem
Vsakega novega krvodajalca ob prihodu na odvzem krvi zdravstveno osebje transfuzijske medicine najprej povprašajo po osebnih podatkih. Te podatke vnesejo v računalnik in v krvodajalčev karton, ki spremlja krvodajalca ves čas med postopkom dajanja krvi. Pri naslednjem prihodu se samo še hitro preveri točnost podatkov. Krvodajalca seznanijo z vsebino priloženih zloženk in ga prosijo, da izpolni vprašalnik.

Laboratorij
Naslednja postaja na poti darovanja krvi je laboratorij. Iz kapljice krvi, ki jo dobijo iz prsta krvodajalca, določijo krvno skupino in količino krvnega barvila (hemoglobina). Količina hemoglobina je pomemben podatek za zdravnika, ki odloča o tem, ali smemo krvodajalcu odvzeti kri ali ne. Kri lahko darujejo le krvodajalci, ki imajo zadostno rezervo krvi oziroma hemoglobina.

Pregled pri zdravniku
Sledi pregled pri zdravniku. Krvodajalcu izmeri krvni tlak, posluša delovanje srca in ga povpraša po zdravju. Kri lahko daruje samo zdrav človek. Zdravnik povpraša tudi po boleznih, ki jih je krvodajalec prebolel. Nekatere bolezni kot na primer zlatenica, sifilis, malarija in aids, se lahko prenašajo tudi s krvjo. Najvarneje je, da krvodajalci, ki so bili s takimi boleznimi okuženi ali so izpostavljeni možnosti okužbe, krvi ne dajejo v času, ko lahko s svojo krvjo okužijo bolnika. Na podlagi pregleda in podatkov, ki jih dobi iz laboratorija, zdravnik svetuje, ali krvodajalec lahko daruje kri ali ne. Če je odločitev negativna, krvodajalcu sporočijo, zakaj trenutno ne more darovati krvi in kdaj se lahko ponovno oglasi. Krvodajalcu zdravniki svetujejo zdravljenje morebitne odkrite bolezni.

Odvzem krvi
V sobi za odvzem krvi se krvodajalec uleže na odvzemni stol. Zdaj se začne to, zaradi česar je prišel: odvzem krvi. Medicinska sestra pričaka krvodajalca s sterilnim priborom za odvzem krvi, ki ga bo uporabila le zanj, in očisti mesto odvzema krvi ter uvede iglo v žilo. Krvodajalec s stiskanjem pesti pospešuje tok krvi, ki teče po cevki in počasi polni vrečko, v kateri je že pripravljena tekočina proti strjevanju krvi. Ko je vrečka polna, sestra cevko zaveže in jo pazljivo odreže. Nato odvzeme še štiri epruvete vzorcev krvi. Tri epruvete pošljejo v laboratorije, kjer določijo krvno skupino in ugotovijo morebitno prisotnost sledi povzročiteljev aidsa, hepatitisa in sifilisa. Četrti vzorec ostane pri vrečki krvi in služi za navzkrižni preizkus med krvjo sprejemnika in dajalca neposredno pred transfuzijo. Odvzem krvi navadno poteka brez zapletov. Včasih pa se zgodi, da krvodajalca pred, med ali po odvzemu obide slabost, strokovno rečeno, da doživi kolaps. Vzroki za to so največkrat duševne narave: prevelika napetost, strah pred neznanim, strah pred bolečino, pred pogledom na kri in podobno. To se pogosteje dogaja pri novih krvodajalcih, ki s potekom odvzema še niso seznanjeni. Krvodajalcem, ki doživijo kolaps, usposobljeno osebje takoj daje vso potrebno pomoč. Kolaps je prehodni pojav, ki hitro mine in ne pušča posledic. Ko je odvzem krvi končan, se krvodajalcem zahvalimo in jih povabimo na okrepčilo in družaben klepet.

Čez dan je priporočljivo zaužiti veliko tekočine (vode) ali drugih brezalkoholnih napitkov.

Vir: http://www.ztm.si